Kako čustva usmerjajo naše medsebojne odnose

Večina se nas zaradi družbenih norm in vzgoje že zelo zgodaj nauči potlačiti, zatreti ali zanikati svoja čustva. Ta pa se kasneje v življenju največkrat izrazijo na neustrezne načine – kot pretirano izražena čustva glede na situacijo ali pa skozi samouničevalne vzorce obnašanja.

Potlačena, zanikana in zatrta čustva se začnejo prej kot slej kazati kot otopelost, ki nas ščiti pred možno bolečino in hkrati pred radostjo, ki bi jo lahko občutili. Potrebno je sprejeti, da smo čuteča bitja in da so čustva del naše narave. Potlačena čustva so zelo obremenjujoča za naše telo in zdravje ter lahko pripeljejo do napadov panike, tesnobe, depresije ali bolezni. Nekateri pravijo, da se za vsako boleznijo skriva potlačeno oziroma nerazrešeno čustvo. Potlačena ali zatrta čustvena energija postane ujeta energija, ki je toksična za naše telo. S potlačevanjem čustev pa potlačujemo tudi svoj imunski sistem. Zato so ljudje, ki ne izražajo čustev bolj nagnjeni k bolezni.

Blumenthalova raziskava je pokazala, kako čustvo jeze vodi k težavam kot so visok krvni pritisk, glavoboli, upad odpornosti, težave z želodcem in srčna kap. Prav tako je dokazala, da z ublažitvijo svojih čustvenih odzivov na dogodke v življenju lahko preprečimo srčno kap.

Nerazrešena čustva usmerjajo naša dejanja

Naši možgani se skozi odnose razvijajo nezavedno. Zato oseba, ki je izkusila boleče odnose, še posebej, ko so se te zgodili v otroštvu, pričakujejo boleče izkušnje tudi z drugimi ljudmi. In to naše največkrat nezavedno pričakovanje prikliče še več istih odnosov v naše življenje. In kmalu se znajdemo v različnih položajih, v katerih vedno znova doživljamo enake odnose, kot smo jih v otroštvu, le z drugimi ljudmi. Če se znajdemo v tem začaranem krogu je dobro ozavestiti svoja čustva. Situacijo pogledati z drugega zornega kota, kar lahko storimo le, če prepoznamo in presežemo ta čustva. 

Nerazrešena čustva so pogosto posledica travm, ki smo jih doživeli v otroštvu. Travmo ne določa travmatičen zunanji dogodek, temveč tisto, kar se je ob dogodku odvilo znotraj posameznika kot reakcija na zunanji dogodek. Po definiciji dr. Gaborja Matéja. Prav tako pomembno je, da smo ljudje različno občutljivi in da nikdar ni priporočljivo primerjati svoje travme (bolečine) s travmami (bolečinami) drugih oseb in obratno. Četudi bi se ista situacija zgodila dvema osebama, jo ne bi doživljali enako. Zato travme nikoli ne primerjamo med seboj. In nikoli ne dajemo svojega mnenja o tem, kako je nekdo nekaj doživel, četudi smo bili tam. Saj nikoli ne vemo, kaj se je zares odvilo znotraj njega. Travmatični dogodki in nerazrešena čustva, ki se niso sprostila, se kažejo kot fizična bolečina.

Neprijetne in boleče izkušnje kličejo po pozornosti in njihovi razrešitvi, da lahko pride do ozdravitve. Dlje časa kot jih ignoriramo večja verjetnost je, da nas bodo pripeljala v bolezen.

Kako prepoznavamo čustva drugih?

Odgovor na to vprašanje je ponudila nevroznanost z odkritjem zrcalnih nevronov (Giacomo Rizzolatti in Vittorio Gallese, 2004), ki so vrsta možganskih celic.

Te se odzivajo:

• kadar opazujemo nekoga, kako izvaja neko dejavnost
• takrat kadar sami izvajamo dejavnost

Ker se ob opazovanju drugih naši možgani odzivajo enako, kot če bi dejavnost počeli sami, lahko to značilnost zrcalnih nevronov uporabimo v prid spreminjanja samega sebe. Zrcalne nevrone je mogoče aktivirati s poslušanjem, gledanjem, početjem ali razmišljanjem o nekem dejanju, vendar vsi ti sprožilci ne bodo imeli enakega vpliva.

Zrcalni nevroni omogočajo posnemanje in s tem prenos veščin med generacijami ter ponujajo izhodišče za razumevanje empatije (Keysner) – našo zmožnost prepoznavanja tujih gest in emocij.

Zrcalnih nevronov nam omogočajo, da se z opazovanjem identificiramo z gestami in emocijami nam znanih in neznanih ljudi. Visoko občutljivi ljudje imajo povečano aktivnost zrcalnih nevronov. Zato so bolj sposobni prepoznavati emocije drugih in se z njimi identificirati, kar tudi pomeni, da so bolj dovzetni na razpoloženja drugih ljudi.

Sočutje za dobre medsebojne odnose

Pomembno čustvo, ki nam omogoča družbene odnose in bi ga poleg ljubezni morali večkrat prakticirati, nekateri razvijati, je sočutje. To se nahaja v delu možganov imenovanem neokorteks. Poleg ljubezni je tudi sočutje čustvo, ki nas povezuje. Kako pomembno je povezovanje in ustvarjanje skupnosti dobronamernih in dobro mislečih posameznikov, nam svet neprenehoma kaže. Zgodovina človeštva je zaznamovana z nepotrebnimi vojnami, konflikti, boleznimi preko katerih določeni posamezniki izvajajo pritisk nad drugimi. Če želimo (po)ostati svobodni je pomembno izkušati sočutje in ga deliti z drugimi, kajti sočutje je jedro povezanosti. Iskreno sočutje je tako močno, da ga le s težka kdorkoli prekine, izniči ali razdre. Če se želimo karkoli naučiti od svojih prednikov, se lahko ravno to, da so nepravične, neupravičene in težke čase vedno premagala dejanja sočutnega človeka.

Prakticiranje sočutja v prvi vrsti pomaga tistemu, ki ga prakticira in ko ga deli z drugimi, se ta kot »virus« prenaša naprej.