Kaj so čustva in od kod izhajajo?

Čustva so energija v gibanju, ki je ključnega pomena za naše zdravje in dobro počutje. So fizična manifestacija energije. Čustva sama po sebi niso ne dobra ne slaba. So del naše življenjske energije z določenimi vibracijami in funkcijami.

V osnovna čustva uvrščamo:

• strah, ki nas ščiti
• jazo, s katero se u-branimo
• žalost, ki nam pove, da nekaj ni u redu
• veselje, ki nas povzdigne
• ljubezen, ki nas povezuje
• gnus, ki nas ščiti pred mikrobi
• navdušenje
• užitek
• sram

Del možganov, ki je zadolžen za čustva se imenuje limbični sistem. Ta zaradi posledic evolucije že vsebujejo osnovna čustva, ko se rodimo – jeza, strah, žalost, radost,.. Skozi (boleče) izkušnje v otroštvu pa se ta del možganov začne izoblikovati. Močnejša kot je čustvena reakcija, ki smo jo doživeli bodisi do osebe, problema ali izkušnje, večjo spremembo bo ta povzročila v našem telesu in naših možganih. V naših možganih se bodo izoblikovale povezave in poti/mreža. Na telesni ravni pa bo čustvo, ki ne bo šlo skozi nas kot energija oziroma ga ne bomo predelali, postalo ujeto.

Naši pretekli boleči in prijetni občutki so shranjeni v limbičnem sistemu (sesalski možgani). Ta del možganov je tisti, ki se upira oziroma ne mara sprememb in nas potiska k izvajanju vedno enakih vedenjskih vzorcev. Zato je stare načine čustvovanja težko spremeniti. Ampak ni nemogoče!

Čustva, občutki in razpoloženja

Čustva niso le reakcija na zunanji svet, marveč jih sprožajo tudi naše misli. Če razmišljamo o nekem preteklem dogodku z na primer jezo, bo limbični sistem naših možganov sprožil fizično čustveno reakcijo. To je občutek. Čustva se pojavijo zelo hitro in tudi izzvenijo hitro, so naš naravni mehanizem, ki nam pomaga ovrednotiti življenjske situacije. Medtem ko so občutki kombinacija odziva, ki zajema naše misli, interpretacijo in naša prepričanja.

Občutke lahko racionaliziramo, reflektiramo in ovrednotimo njihovo veljavnost. Ponavljanje zgodb iz preteklosti (ali katerihkoli pravzaprav) krepi določene občutke. Te zgodbe se ne odražajo le v naših pogovorih, temveč tudi v samogovorih zelo tiho in največkrat izhajajoč iz našega nezavednega. Ti pogovori ne potekajo le v naših glavah, temveč tudi med našimi možgani in srcem. Naše srce bo v skladu s tem poslalo informacije našim možganom, ki bodo proizvedli določene kemične reakcije, ki bodo zrcalile temu primeren občutek.

Čustva nam pomagajo, da ovrednotimo dano situacijo. Ko pa daljše časovno obdobje občutimo isti občutek, se ta lahko razvije v razpoloženje. Slednje je stanje našega duha, notranjega sveta.

Skozi prizmo občutkov in čustev si razlagamo svet okoli sebe. Problem je v tem, da se svojih občutkov največkrat ne zavedamo. Mislimo ali še bolj občutimo kot, da smo to mi. V bistvu je lahko tudi občutek, ki smo ga pobrali nekje na poti (v našem otroštvu). In kot odrasle nas ta občutek določa, živimo z njim, čeprav kot prvo ni niti naš in kot drugo se ga velikokrat sploh ne zavedamo. Zato je prvi korak, da preizprašamo svoje občutke in jih ozavestimo.