Duhovno prebujanje – Temna noč duše

Temna noč duše je duhovno prebujanje, ki je dobilo ime po duhovniku Sv. Janezu od Križa. Preživljanje težkega življenjska obdobja pa še ne pomeni, da smo na poti duhovnega prebujanja. Temna noč duše je namreč duhovno potovanje, ki preoblikuje našo notranjo pokrajino in se zgodi, takrat ko smo pripravljeni in ne nujno takrat kadar preživljamo duševno stisko.

Kaj je temna noč duše

Temna noč duše je arhetipsko potovanje, ki ima svoj namen. Smoter tega duhovnega potovanja je, da se stremo, da bi lahko spremenili odnos, ki ga imamo do sebe in pogled na duhovni svet ter pridobili razumevanje, kako nevidni svet (univerzum) deluje, čeprav ga s fizičnimi očmi ne vidimo. 

Veliko ljudi v tem procesu občuti nemoč, v katerem ne morejo najti užitka v ničemer telesnem, čustvenem, materialnem, družbenem, političnem in celo duhovnem.

Stopnje duhovnega prebujanja

1. stopnja 

Prvi korak na tej poti je preizpraševanje kako to, da me je doletela takšna kazen, če sem vendarle naredil-a vse prav. A navkljub temu ni delovalo ali zadostovalo, da bi se to odražalo v vsakodnevnem življenju. Na tem mestu smo soočeni s priložnostjo, da postanemo zagrenjeni, ker se nam je zgodila krivica ali da spremenimo svoj pogled na to, kaj se nam je zgodilo.

Vsi si želimo pravičnosti, toda v življenju ne gre za pravičnost, temveč za to kako se odzovemo na nepravičnost. To je dojel španski duhovnik Sv. Janez od Križa med mučenjem, ki ga je prestajal s strani svoje skupnosti.

Na tej stopnji je potrebno opustiti tisti del ega, ki vse opravičuje oziroma gleda le skozi razum, kot tudi kritiziranje, primerjanje, opravičevanje in zahtevanje. Ter namesto tega izbrati, da nas vodi ljubeči del nas tisti, ki ne kritizira, primerja, opravičuje ali analizira. Spustiti je potrebno svojo identiteto, ki je bila izoblikovana skozi indoktrinacijo. Opustiti spone, katerih se oprijemamo, ker nam dajejo lažen občutek varnosti. Naša identiteta namreč ni naš resničnim jazom.

Identiteta je naš lažni jaz, ki ga moramo ponovno osmisliti in spustiti vse, kar ni naše, da bi lahko prišli do svojega pravega jaza ali avtentičnosti. To ne pomeni, da bo potrebno opustiti le tiste dele, za katere vemo, da niso dobri. Kot na primer potrebo po poseganju po nezdravi hrani. Včasih so to tudi deli nas za katere ne mislimo, da so slabi, a vendarle ti upočasnjujejo naš razvoj. Tiste dele nas, ki so nam v nekem trenutku služili, zdaj pa nam ne več. Na primer, da se zapremo in ne spregovorimo, kadar se nekdo do nas obnaša neprimerno in žaljivo. Kajti, to je naš obrambni mehanizem, ki smo ga izoblikovali kot otroci, na podlagi izkušenj, kot so, da smo bili utišani in nam ni bil dovoljen ugovor (četudi upravičen) ali pa bi ta prinesel še večjo bolečino v obliki kazni.

Ker moramo opustiti svoj lažni jaz se nam prikrade strah, strah pred smrtjo, strah pred anihilacijo – izničenjem. Saj svet ni več tak, kot smo mislili, da je in mi nismo več, kar smo bili. Ne moremo več vztrajati pri čemer smo prej, a hkrati ne vemo, kako naprej.

2. stopnja

Ob občutenju zgornjih občutkov preidemo na drugo stopnjo, v kateri moramo kljub vsemu, v sebi najti vero. Vero v to, da se bodo stvari obrnile na bolje, čeprav imamo občutek, da smo odeti v temo in ne vidimo luči. To je čas v katerem se ne smemo predati, temveč ozavestiti svojo božjo naravo. Kar pomeni, da smo mi tisti, ki (so)ustvarjamo svoje življenje. S tem pa pride tudi odgovornost za lastno življenje, kar je le malo ljudi pripravljeno sprejeti. Zato se raje odrečejo svoje moči. Soočiti se je potrebno s svojimi dvomi, strahom, kritikami, jezo, obupom,..

Na tej stopnji preide naš zlom v preboj, v videnje, kako smo mi omejili svojo sposobnost dajanja ljubezni in sočutja sebi in/ali drugim. Zakaj in kako smo mi kritizirali druge. Dobro je vedeti, da to ni proces, ki ga lahko izsilimo ali mu narekujemo tempo, temveč ga zaslužimo s tem, da žrtvujemo svojo staro identiteto.

Kako vemo ali smo na duhovnem potovanju ali doživljamo le psihološko krizo (depresijo) 

Depresija je psihološka, biološka in nevrološka sprememba v našem telesu, medtem ko nas duhovno potovanje pripelje do globoko zasidranih in neizogibnih sprememb v nas. Spoznanje in utelešenje sprememb, ki so med drugim posledica spoznanja, da ne moremo živeti na enak način kot doslej. Ne gre le za spremembo mojega odnosa do drugih, temveč spremembo pogleda na to, kako razumem svet in univerzum.

Če zavestno ne prepoznamo in ne sprejmemo tudi tiste deli sebe, ki nam niso všeč, bomo imeli nenehen občutek, da nam nekaj manjka in ta manko bomo zaman iskali v zunanjem svetu. Zato je to alkemično potovanje najpomembnejše življenjsko delo. 

In še za konec. Na to arhetipsko duhovno potovanje lahko stopimo povsem nepričakovano, čeprav največkrat po nizu bolečih izkušenj. Ampak vedno takrat, kadar smo pripravljeni, četudi tega ne mislimo.